Perinealna hernija je stanje, pri katerem zaradi oslabitve mišic medeničnega dna pride do razširitve zadnjega dela črevesa ali/in pojava trebušnih organov v podkožju obzadnjičnega področja.

Perinealna hernija se pojavlja pri 0,1 – 0,4 % psov, skoraj izključno pri nekastriranih starejših psih (ti predstavljajo 83 – 93 % obolelih živali) med sedmim in trinajstim letom starosti. Bolezni bolj podvržene pasme so: pekinezerji, bostonski terierji, nemški bokserji, kodri, flandrijski govedarji in staroangleški ovčarji (1). Natančen vzrok bolezni je neznan, verjetno gre za več faktorjev, ki vplivajo na njen razvoj. Mednje prištevamo prirojeno podvrženost, nepravilnosti zadnjega dela črevesja, hormonsko neravnovesje, povečanje prostate, strukturne nepravilnosti medenične prepone ter tudi dolgotrajno zaprtost s posledičnim stalnim napenjanjem, kateremu (lahko) sledi oslabelost medenične prepone (2). Slednje je lahko tudi končna posledica zaradi napenjanja ob dalj časa trajajočem vnetju mehurja, zapori spodnjih sečil (Slika 2), vnetju paranalk, obzadnjičnem vnetju ali driski. Možna je tudi povezava med dimeljskimi hernijami, ki niso posledica poškodbe in perinealno hernijo ter pojav perinealne hernije zaradi povečanega pritiska v trebuhu npr. zaradi brejosti pri psicah (1).

Znana podvrženost pri nekastriranih samcih nakazuje na vpliv moških spolnih hormonov pri nastanku hernije, zato se ob kirurškem reševanju le-te večinoma svetuje kastracija. Ta zmanjša pojavnost ponovitve bolezni za 2,7× v primerjavi z nekastriranimi psi. Hkrati ima med 25 in 59 % psov s perinealno hernijo zraven še katero od bolezni prostate; tkivo in prostatične ciste vsebujejo večje količine hormona relaksina, ki naj bi vplival na razrahljanje mišic in vezi medenične prepone. Ker pa niso vsi raziskovalci dokazali povezave med prostatičnimi boleznimi in komplikacijami po kirurški korekciji perinealne hernije, ter ker ponovitve bolezni pri psih z normalno prostato niso odvisne od kastracijskega statusa, nekateri priporočajo kastracijo ob kirurški korekciji perinealne hernije samo v primeru bolezni/sprememb prostate, mod in/ali ob pojavu tumorjev v področju ob zadnjični odprtini (1).

Perinealne hernije se pojavljajo večinoma enostransko (47 – 66 %), v tem primeru je večkrat prizadeta desna stran (59 – 84 %); lahko so obojestranske v času diagnoze ali psi razvijejo hernijo na drugi strani kasneje (1). Težave, o katerih pri prizadetih živali poročajo lastniki so: napenjanje na blato, oteklina ob zadnjični odprtini, zaprtje, driska, redkeje pa bruhanje, oteženo odvajanje urina, krvavo blato ali lizanje okrog zadnjične odprtine.  Za diagnozo zadostuje klinični pregled, kjer ugotovimo oteklino v področju obzadnjične odprtine, ki je lahko mehka ali trda. Z rektalnim pregledom, ki je lahko boleč, ugotovimo oslabelost mišic medeničnega dna in razširitev zadnjega dela črevesa.  Za zdravljenje perinealne hernije priporočimo kirurški poseg, pred njim pa opravimo osnovne krvne preiskave za določanje splošnega zdravstvenega stanja psa ter ultrazvočno (in/ali rentgensko) preiskavo trebušne votline za določanje morebitnih drugih bolezni, ki vplivajo na razvoj perinealne hernije.

Do posega priporočimo mokro dietno prehrano z višjo vsebnostjo vlaknin, mlekom ali jogurtom, namočenimi zmletimi lanenimi semeni, luščinami indijskega trpotca in zdravljenje z laktulozo za doseganje dveh do treh mehkih, formiranih iztrebkov dnevno. Kirurška obravnava sledi glede na nujnost in lastnikove želje. Možnosti kirurške korekcije je več, običajno izvedemo korekcijo s premikom notranje mašilke (transpozija internega obturatorja), po potrebi dodamo neresorbilno mrežico. Naprednejših metod s premiki drugih telesnih mišic v prvi fazi ne izvajamo. V do 40 % primerov se po kirurški korekciji perinealne hernije s premikom notranje mašilke lahko pojavijo komplikacije. Te so: infekcije rane, inkontinence blata, izpad zadnjega dela črevesja ter inkontinence urina v zgodnjem pooperativnem obdobju (3,4). Od poznih komplikacij je možen pojav drenažnih traktov v perianalni regiji (predvsem pri psih z infekcijo rane), ter ponovitev bolezni v do 27,4 % primerov (5). Pojav in delež komplikacij je v različnih raziskavah različen, pojav recidiv pa za obe metodi sorazmerno majhen.

Pojav hernije na drugi strani se ne smatra kot komplikacija.  

Uvodna slika: Pri mnogih psih je enostransko ali obojestransko vidna oteklina v okolici anusa.



Slika 2: Na razvoj perinealne hernije lahko vplivajo kronična vnetja in/ali zapore spodnjih sečil. Na rentgenogramu vidimo večji urinski kamen v mehurju, nekaj manjših v sečnici ter blato v razširitvi zadnjega dela črevesja v področju perinealne hernije pri pekinezerju z levostransko perinealno hernijo (Vir: Arhiv KMŽ).
 

Prispevek je informativne narave. V primeru težav z živaljo nujno kontaktirajte veterinarja.

Reference

  1. Aronson LR. Rectum, anus, and perineum. In: Tobias KM, Johnston SA, eds. Veterinary surgery, Small animal. St. Louis: Elsevier Saunders, 2012: 1564-600.
  2. Shaughnessy M, Monnet E. Internal obturator muscle transposition for treatment of perineal hernia in dogs: 34 cases (1998-2012). J Am Vet Med Assoc. 2015; 246: 321-6.
  3. Sjollema BE, van Sluijs FJ. Perineal hernia repair in the dog by transposition of the internal obturator muscle. II. Complications and results in 100 patients. Vet Q. 1989;11:18-23. 
  4. Hosgood G, Hedlund CS, Pechman RD, Dean PW. Perineal herniorrhaphy: perioperative data from 100 dogs. J Am Anim Hosp Assoc. 1995; 31: 331-42.
  5. Szabo S, Wilkens B, Radasch RM. Use of polypropylene mesh in addition to internal obturator transposition: a review of 59 cases (2000-2004). J Am Anim Hosp Assoc 2007; 43: 136-42.
Razširjen članek je bil objavljen v zborniku 6. Slovenskega veterinarskega kongresa 2016: Slovenian veterinary research, Vol. 53, suppl. 17, 2016; Ljubljana: Veterinarska fakulteta, 2016, str. 26-30.
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.