Paraliza grla je stanje oteženega dihanja, do katerega pride zaradi nezmožnosti odmika grlnih hrustancev vstran. Ker ostanejo hrustanci v sredinskem položaju, je moten pretok zraka predvsem pri vdihu, zaradi česar nastanejo značilni zvoki oteženega dihanja, ki jih skrbniki živali hitro opazijo. Zaradi oteženega dihanja in v veliko primerih sočasne prizadetost ostalih živcev, kažejo prizadete živali zmanjšano željo po aktivnosti. Terapija je predvsem kirurška.

Obstrukcija dihal



Obstrukcija dihal pomeni povečano upornost dihalnih poti in s tem oviranje pretoka zraka (yorkshirski terier s sesedenim sapnikom) (video 1). Vzrok je običajno zoženje dihalnih poti. Eden od pomembnih vzrokov obstrukcije zgornjih dihal pri psih je paraliza grla. Pri paralizi grla pride do zoženja dihalnih poti zaradi nezmožnosti odmikanja grlnih hrustancev med vdihom, posledica pa je dispneja oz. oteženo dihanje (video 2).



Paraliza grla se pojavlja pri psih in mačkah in je lahko enostranska ali obojestranska, prirojena ali pridobljena. Psi so 2‒3-krat bolj nagnjeni k obolevanju kot psice.

Večina prizadetih živali ima:
a.) idiopatsko pridobljeno paralizo grla, nekatere živali imajo
b.) prirojeno paralizo ali pa pride do:
c.) paralize zaradi specifičnih poškodb (npr. ugriza),
d.) poškodb živca med zdravljenjem (iatrogena poškodba) ali pa zaradi
e.) tumorja.

Pridobljena paraliza grla

Pri starejših psih velikih pasem se značilno pojavlja idiopatska pridobljena paraliza grla. Povprečna starost, pri kateri zbolijo psi, je 9 let, najpogosteje pa zbolijo pri starosti 11‒12 let. Zboli lahko katera koli pasma, najpogosteje pa so prizadeti labradorci in zlati prinašalci, bernardinci in irski setri. Srednja starost, pri kateri zbolijo mačke, je od 10 do 16 let.

Domneva se, da je idioaptska pridobljena paraliza grla del bolezni, ki se imenuje starostno pridobljena paraliza grla s polinevropatijo. V angleškem jeziku za bolezen uporabljajo kratico GOLPP (Geriatric Onset Laryngeal Paralysis Polyneuropathy). Idiopatska pridobljena paraliza grla nastane zaradi degeneracije rekurentnega laringealnega živca, vendar je pomembno vedeti, da so pri bolezni prizadeti tudi drugi živci. Vzroka za pridobljeno paralizo grla navadno ne najdemo.

Prirojena paraliza grla

Opisana je pri flandrijskih govedarjih, bull terierjih, dalmatincih, rottweilerjih, pirenejskih planinskih psih in sibirskih haskijih. Pri prirojeni paralizi grla se klinični znaki pojavijo že pred 1 letom starosti. Klinični znaki pri flandrijskih govedarjih so stridor, vnetje žrela (faringitis), vnetje mandljev (tonzilitis), pri nekaterih psih pa se zaradi paralize glutealnih mišic pojavi tudi šepanje na zadnji nogi.

Klinični znaki bolezni



Velikokrat se pri psih najprej spremeni lajanje, med pitjem in hranjenjem pride do davljenja in kašljanja. Najočitnejši klinični znak, to je akutno oteženo dihanje (video 3), nastane sekundarno zaradi degeneracije rekurentnega laringealnega živca. Zaradi prizadetosti ostalih živcev lahko živali kažejo znake oteženega vstajanja, oslabljeno imajo propriocepcijo, skrbniki pa pogosto mislijo, da so te težave posledica progresivnega degenerativnega obolenja sklepov. Jemanje hrane je oteženo, pojavijo se motnje krčenja požiralnika, živali lahko dobijo aspiracijsko pljučnico, skeletna mišičnina pogosto atrofira.

Bolezen navadno napreduje počasi in skrbnik živali blagih oz. neizrazitih kliničnih znakov sploh ne opazi, dokler ne pride do epizode oteženega, stridoroznega dihanja, značilnega po neprijetnih vibracijskih zvokih, zaradi slabše oksigenacije krvi pa se lahko pojavijo tudi modrikaste sluznice. Pri telesnem naporu ali razburjenju se lahko klinični znaki tako poslabšajo, da žival potrebuje urgentno pomoč (video 4).



Pri mačkah je najpogostejši klinični znak pohitreno in težko dihanje, lahko tudi glasno dihanje, kašljanje, davljenje, hujšanje in anoreksija.

Pregled in ocena živali

Prizadete živali so pogosto v tako hudi dihalni stiski, da klinični pregled ni možen (video 5).



Pri psu, ki je stabilen, pa je treba narediti natančen klinični pregled in pretipati vrat, saj lahko morebitna masa v tem področju povzroča podobne klinične znake, kot bi jih povzročila idiopatska pridobljena paraliza grla. Opraviti je treba tudi natančen nevrološki pregled pacienta, da ocenimo, kakšna je prizadetost ostalih živcev. Pri starejših psih so pogosto sočasno prisotna druga obolenja.



Psi s paralizo grla so nagnjeni k aspiracijski pljučnici in razširitvi požiralnika (megaezofagus) (foto 1). Zelo pomembno je, da megaezofagus ugotovimo pred operacijo, saj so v tem primeru priporočila glede operacije drugačna. Tako imenovano operacijo enostranske lateralizacije aritenoidnega hrustanca v tem primeru odsvetujemo, ker je po njej velika nevarnost zapletov in smrtnosti. Namesto te operacije svetujemo traheostomo, kirurško narejeno odprtino skozi kožo in sprednjo steno sapnika.

Postavitev diagnoze



Za postavitev diagnoze mora biti žival v plitvi anesteziji. Veterinar natančno pregleda grlo in opazuje premikanje grlnih hrustanecev med dihanjem. Če se hrustanci med dihanjem ob primerno anestezirani živali ne odmikajo v stran, postavimo diagnozo paraliza grla (video 6).



Pri nekaterih živalih se pojavi t. i. paradoksalno gibanje hrustancev (video 7), pri katerem se grlni hrustanci zaradi podtlaka pri vdihu pomaknejo proti sredinski liniji, pri izdihu pa sila izdihanega zraka hrustance odrine vstran.

Kirurški poseg

Predvsem za živali z zmernimi do hudo izraženimi kliničnimi znaki paralize grla in za živali, ki imajo zmanjšano kakovost življenja, je metoda izbora kirurški poseg. Psom, ki v mirovanju ne kažejo znakov paralize grla ali pa imajo zelo blage težave, lahko pomaga izguba telesne teže, izogibanje stresu in fizičnim naporom ter visokim zunanjim temperaturam. Skrbniki, ki se odločijo za konzervativno zdravljenje svoje živali, se morajo zavedati, da je bolezen progresivna in da bodo klinični znaki sčasoma postali intenzivnejši.





S kirurškim posegom želimo zmanjšati upor zraka med dihanjem, kar dosežemo z odstranitvijo, premestitvijo, stabilizacijo ali pa obhodom grlnih hrustancev, ki zapirajo glasilni razporek (rimo glottidis) med vdihom. Običajno naredimo poseg, ki se imenuje enostranska lateralizacija aritenoidnih hrustancev (foto 2, video 8). V redkih primerih je treba operacijo narediti tudi na drugi strani.

Navodila skrbnikom operiranih živali





Rano se zašije s šivalnim materialom, ki se ne razgradi sam, zato ga je treba po 10 dneh odstraniti (foto 3). Takoj po operaciji živali mnogo lažje dihajo (video 9).





V obdobje enega meseca po operaciji se med hrustanci naredi trajna povezava, do takrat pa jih v novem položaju drži šivalni material (video 10 in 11). V tem obdobju je treba preprečiti, da bi se operirana žival vznemirjala, kašljala, lajala in razburjala. Izogibati se je treba večjemu naporu živali.

Žival naj dobiva hrano, ki je v obliki in konsistenci mesnih kroglic, zato svetujemo, da skrbniki živali skuhajo meso in riž ali makarone in jih toliko odcedijo, da bodo z roko lahko oblikovali kroglice, ki ne bodo razpadle. Kroglice se živali ponudi posamično in šele, ko žival poje eno, naj dobi naslednjo. Tudi sicer je treba biti pozoren, da žival hrano zauživa zmerno in da hrane ne golta. Žival naj bo po operaciji v primerno temperiranem prostoru.

Skrbniki psa se morate zavedati, da je idiopatska pridobljena paraliza grla progresivna bolezen. Čeprav nekateri psi ob pojavu oteženega dihanja še nimajo izraženih živčnih znakov, se bodo znaki generalizirane nevropatije pri večini psov pojavili v obdobju 1–2 let.

Legenda:
Video 1: Oteženo dihanje psa s sesedenim sapnikom (kolaps sapnika).
Video 2: Pes s paralizo grla.
Video 3: Dihanje psa s paralizo grla pred operacijo.
Video 4: Dihalna stiska je večja ob razburjenju.
Video 5: Tik pred uvodom v anestezijo se pes vidno duši.
Video 6: Med dihanjem se grlni hrustanci ne odmikajo v stran.
Video 7: Med vdihom se glasilki približata, grlni hrustanci pa se ne odmaknejo v stran, da bi bil omogočen prehod zraka, temveč se približajo.
Video 8: Po operaciji so grlni hrustanci na levi strani odmaknjeni v stran.
Video 9: Dihanje psa s paralizo grla takoj po operaciji.
Video 10: Dihanje psa s paralizo grla 14 dni po operaciji.
Video 11: 14 dni po operaciji je pes tudi v ambulanti sproščen in diha brez težav
Foto 1: Megaezofagus pri psu s paralizo grla.
Foto 2: Grlni hrustanci po operaciji.
Foto 3: Rana po enostranski lateralizaciji aritenoidnih hrustancev.

Foto in video: KMŽ
Submit to FacebookSubmit to Google PlusSubmit to TwitterSubmit to LinkedIn

Z uporabo strani kkmz.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.